Triglav, ki ga obdaja Triglavski narodni park, je najvišji vrh Julijskih Alp in cele Slovenije in mogočno stoji nad dolino Vrat. Zaobljeni vrh, tako značilen in prepoznaven s skoraj vseh ostalih vrhov Julijskih Alp, si je mogoče najboljše ogledati s Sovatne, ki ločuje Križ in Stenar od Bovškega Gamsovca.

Ta gora je bila pomembna že v stari slovenski mitologiji (ime Triglav se ne nanaša na obliko gore, temveč na boga vode, zraka in zemlje) in o njej obstajajo številne legende, kot je na primer legenda o Zlatorogu, mitskemu kozorogu z zlatimi rogovi, ki je izšla leta 1868 v Ljubljani izpod peresa Karla Deschmanna.


Vrh so leta 1778 prvič dosegli Lovrenc Willonitzer, Rožič, Matija Kos in Luka Korošec. "...26. avgusta so se ob zori odpravili iz Belega polja. Sprva v levo smer, nato skoraj prečno iz jugozahoda proti severovzhodu: v petih urah so dosegli Suhi plaz. Kirurg Willonitzer trdi, da je od tod videl Ljubljansko polje in dolino pod Mojstrano. Baronu Zoisu je pisal, da je bilo grozno gledati navzdol proti srhljivemu breznu. Stari sneg se mu je zdel popolnoma zelen; opazil je tudi izvir, iz katerega je voda pritekala zelo hrupno. Iz zelene jase so plezalci nadaljevali vzdolž grebena Kredarice in se vzpeli v zahodni smeri pod zadnji rog Triglava v nekaj več kot eni uri. Zdi se, da je bila steza na nekaterih točkah ozka kot par čevljev in tvorili so jo kosi razdrobljene skale. Ko so prispeli pod tretji rog Triglava, so Willonitzer in njegovi spremljevalci postali. Izračunali so, da je bilo do vrha roga potrebnih približno petinštirideset minut. Opogumili so se in dosegli vrh gore vzdolž grebena na severnem robu. Vreme jim je prizaneslo, saj ni pihal veter in mraz je bil znosen. Willonitzerju se je vrh gore zdel tako velik, da bi tam lahko stalo približno trideset oseb. Sledov predhodnega človekovega obiska ni našel....".


Tako je pripovedoval sodobnik prvih plezalcev.


Znani botanik, alpinist in pisatelj Julius Kugy je vrh prvič dosegel leta 1875, leta 1881 pa je dospel do vrha z zahodne stene.


V kraški kotlini med vzhodnim grebenom in robom severne stene je bil manjši ledenik, ki se je danes dokaj skrčil.

Iz Rudnega polja (1.345 m) se nedaleč od kasarne vzpnemo po makadamski cesti vse do smučarskih objektov. Malo dlje se začenja steza, ki se strmo vzpenja do Zlate vode in do Studorskega prevala (1.892 m) (2 h).
Od tod izgubimo nekoliko nadmorske višine in prehodimo pot do Vodnikovega doma (1.817 m) (1/ 3 h).


Nadaljujemo prečno do Konjskega prevala (2.020 m). Na levi strani pustimo pot, ki vodi do doma Planika, in se začnemo vzpenjati. Čez kratek čas prispemo do novega razpotja. Na desni strani pustimo stezo, ki vodi na Kredarico, in nadaljujemo v severozahodni smeri (opremljene točke) vse do Triglavskega doma (2.515 m), najvišje alpske koče v Sloveniji (2/5 h). Sledi kratek spust do sedla, kjer se začne vzpon (grušč in skale, opremljene s klini, vkopane stopnice in točke z jekleno vrvjo), ki pelje do Malega Triglava (2.725 m). Nato sledimo prostemu grebenu, ki je v celoti opremljen z jeklenimi vrvmi (nekateri mu pravijo ježev hrbet) in vodi do vrha z značilnim kovinskim stolpom. (1.15/6.15 h).