Med letoma 1006 in 1007 je cesar Henrik II. Sveti, s privolitvijo škofovskih princev cesarstva ustanovil posvetno oblast in jo dodelil škofu iz Bamberga na Bavarskem. Z vidika cerkvene pristojnosti pa je celotna Kanalska dolina z drugimi koroškimi ozemlji, ki so tvorila gospostvo Federaun, pripadala oglejskemu patriarhu. To obdobje, ki mu pravijo bamberško-oglejsko obdobje, se je končalo šele leta 1759, ko je celotno območje gospostva bilo predano avstrijskim oblastem, cesarici Mariji Tereziji. Bilo je to obdobje sedmih stoletij, med katerim je bilo življenje pod blago vlado bamberških škofov in duhovno upravo oglejskih patriarhov včasih nemirno, včasih vedro. S časom so prišla na to območje nova ljudstva, predvsem avstrijsko-nemškega, furlanskega in beneškega izvora. Tako se je počasi v dolini oblikoval okvir, v katerem je kmečko življenje potekalo predvsem v slovenskih vaseh, medtem ko so se z industrijo in trgovino ukvarjale predvsem italske in nemške skupine. Vdori in prehodi vojsk so večkrat opustošili vas in dolino med bamberško-oglejskim obdobjem. Med temi novimi vpadi naj omenimo turške, ki so potekali med koncem 15. in začetkom 16. stoletja.