Leta 1759 je bamberški škof Adam Seinsheim zaradi stalnih neznosnih sprememb v cesarskem okviru odtujil vse premoženje gospostva Federaun avstrijski cesarici Mariji Tereziji. Posvetna oblast bavarskih škofovskih princev in duhovna oblast oglejskih patriarhov nista več posegali v Kanalsko dolino. Območje je doživelo etnično stabilizacijo prav v tem obdobju. Italijansko govoreče prebivalstvo se je večinoma umaknilo dlje od Tablje, kjer je od leta 1420 vladala Beneška republika Serenissima, preostali del pa je bil asimiliran. Nemško govoreča skupina se je osredotočila okoli Trbiža, Rablja, v Beli peči (Weissenfels), v Naborjetu, v Lužnici in Tablji; slovenska skupina je ostala v Žabnicah, Ovčji vesi, Ukvah in Lipalji vasi. Tudi gospodarski položaj se je spremenil. Zaradi vojn, ki jih je vodila Marija Terezija, sta državna blagajna in prebivalstvo izgubljala svoje premoženje. V primerjavi s Kanalsko dolino so začeli trgovci bolj izkoriščati druge prometne poti skozi Alpe. Začenjala se je občutiti počasna, vendar neizprosna kriza Republike dožev, ki je vse manj trgovala s severno Evropo, zato je promet po stari cesti Kanalske doline začel upadati. Zatem so napočile napoleonske vojne, zaradi katerih so številne sovražne vojske vkorakale v dolino in se tu borile. Po krajši pripadnosti Ilirskim provincam, ki so bile del Napoleonovega Italijanskega kraljestva, je leta 1815 Kanalska dolina spet pripadla Avstriji.