Po velikih francoskih zmagah nad avstrijsko vojsko, do katerih je prišlo leta 1796 na ozemlju severne Italije, se je vojaška kampanja Napoleona Bonaparteja  na začetku naslednjega leta nadaljevala proti Dunaju skozi Furlanijo. Po dveh zmagah v Sacileju in na Tilmentu, nedaleč od plitvine nasproti Valvasoneja, so francoske kolone marca leta 1797 pospešile avstrijski umik z manevri vzdolž Soške doline in v smeri Trbiža in Kanalske doline. Znaten del habsburške vojske se je osredotočil med Naborjetom, Ukvami, Žabnicami in Trbižem, kjer je bila zadnja obrambna fronta pred Beljakom in Ljubljano, pomembnima vojaškima poveljniškima postojankama. Nekateri boji so potekali na območju Bovca, medtem pa je general Massena (na sliki levo), po osvojitvi Humina in Osoppa in po zmagi nedaleč od Kluže, zelo spretno izkoristil nekatere taktične napake Avstrijcev, ki so bili ogroženi z dveh strani in so neprevidno pustili nezavarovane nekatere predele okoli Trbiža. O tem letopisci pišejo naslednje: 'Massena je izbral ugodni trenutek opustitve [...] Francozi so silovito vdrli iz Tablje: odgnali so manjše odrede, ki so ostali pri Naborjetu, Ukvah (Uggowitz) in Žabnicah (Saifnitz); vstopili so v Trbiž (Tarvis) in se polastili ogromnega skladišča vojnega streliva, ki je bilo tam postavljeno, in tako zaprli pot umika svojim neprevidnim sovražnikom'. Med bojem v Trbižu se je izkazal tudi nadvojvoda Karel Habsburški, ki je svoje vojake tolažil tako, da se je pehotno bojeval skupaj z njimi. Kdor je opisal te dogodke, je zabeležil, da so se še dalj časa potegovali za zmago in ozemlje. General Bonaparte, ki je prišel s prelaza Predel, je stopil skozi Trbiž in travnike na Rutah. Pravijo, da se je tu ustavil pod senco velike lipe. Prav zaradi tega se še danes tisto drevo, ki je medtem postalo ogromno, imenuje po njem Napoleonovo drevo.