Po koncu napoleonskega pretresa si je prebivalstvo počasi opomoglo. Življenje se je nadaljevalo v miru z manjšimi vaškimi dogodki, antična živahnost in blagostanje pa se še dolgo nista vrnila. Trbiž je ostal središče doline: tam so bili vodstvo gozdne uprave, davčni uradi, sodnija z zemljiškimi knjigami. S časom so se nove družine začele izkazovati in si utirati pot. Trgovina je ponovno zaživela, industrija pa je znatno napredovala. Leta 1851 so se začela dela za novo državno cesto, ki je nadomestila staro cesto romanskega izvora, nato pa so med letoma 1872 in 1879 odprli za promet dve železniški progi, ki sta peljali ena proti Italiji in druga proti Ljubljani. Tako je Kanalska dolina zaživela novo življenje in zadihala s sodobnostjo. Prispeli so tudi prvi turisti, ki so občudovali čudovito in zdravo naravno okolje. Svetišče na Višarjah je privabljalo vse številnejše nove vernike. S pametnim, zmernim in paternalističnim upravljanjem se je habsburško cesarstvo približalo prebivalstvu in ga zavezalo svoji usodi z obvezami ljubezni in zvestobe. Leta 1909 je cesar Franc Jožef Trbižu dodelil status mesta, s čimer je pospešil gospodarsko in družbeno rast celotne doline. To so bila leta razcveta, ki pa jih je prekinil izbruh prve svetovne vojne. Bombardiranja, evakuacije in begunstvo, vojaške okupacije, obubožanje ob prehodu vojske in konec vojne, s katerim je izginil svet, za katerega se je zdelo, da bo trajal v nedogled. S francosko Saintgermainsko mirovno pogodbo je bila Kanalska dolina dodeljena Italiji.