Po koncu vojne je Italija uveljavila svoje zahteve tudi za trbiško območje. Premik meje od Tabeljske rečice do vznožja Kokove in od Rateč do prelaza Predel je bil uveljavljen s Saintgermainsko mirovno pogodbo (10. septembra 1919) za mejo z Avstrijo, z Rapalsko pogodbo (12. novembra 1920) pa za mejo s kraljevino Srbije, Hrvaške in Slovenije. Tako si je Italija prisvojila celotno Kanalsko dolino, ki je do tedaj pripadala Koroški, in del Kranjske, podrobneje dolino Bele vode vse do Rateč, kjer je živela etnično mešana nemško-slovenska skupina. 18. januarja 1923 je dolina, ki je nekaj časa spadala pod goriško pokrajino, prešla pod videmsko pokrajino, leta 1928 pa je pridobila današnjo upravno strukturo. Zaradi ločitve Trbiža od Avstrije so oslabeli tradicionalni odnosi med središči Kanalske doline in Koroške, medtem ko so bili pospešeni odnosi z Železno dolino in Vidmom. V medvojnem obdobju je trbiško območje utrdilo svojo turistično nagnjenje tudi z razvojem zimskih športov.