Po funkcionarjih obmejne policije so prišli na vrsto topografi in splošneje raziskovalci. Miniti pa je moralo še veliko časa, saj je avstrijska vlada šele leta 1817 naročila prve trigonometrijske meritve, za katere je bilo treba doseči vrhove; tedaj so oblikovali prve topografske karte. Pozneje so iz izključno znanstvenih razlogov prišli botaniki, zoologi, geologi, meteorologi in geografi. Nato je končno napočil trenutek alpinistov. Najvišji vrh Julijskih Alp, Triglav, pa je leta 1778 že dosegel Willonitzer s tremi prijatelji; zatem obstajajo vesti o nekem planincu, Balthasarju Hacquetu, ki je leta 1784 opisal svoj prvi vzpon na Triglav. Nato je dr. Otto Sendtner iz Münchna, alpinist in botanik, med letoma 1841 in 1843 po naročilu tržaškega državnega svetovalca Muzia de Tommasinija zbral in opredelil prve primerke krajevne alpske flore. Med najpomembnejšimi alpinisti tega območja je Giuseppe Pesamosca, ki so mu pravili il Louf (volk). Poleg tega so območje raziskovali in se povzpeli na vrhove še furlani Marinelli, Hoche in di Brazzà, ki so preiskali zahodne Julijce, drugi pa vzhodne. Findeneggu, farmacevtu iz Beljaka, je uspel vzpon na Vršič in na Kanin s severne strani in leta 1877 se je prvi vzpel na Špik nad Policami po pobočju, ki je dobilo ime po njem.