Po alpinizmu, namenjenemu predvsem znanstvenim raziskovanjem, so se začela leta tehničnih vzponov, tistih, ki se jih lotimo preprosto zato, da dosežemo vrh po poteh, ki jih moramo iskati med vzponom. Leta 1880 je svojo dejavnost začel Julius Kugy, "oče Julijskih Alp". Julius Kugy je opravil na stotine vzponov (naj omenimo "neposredni vzpon" po severni steni Špika nad Policami, njegovega najljubšega vrha, številne steze na Višu s severnega pobočja, "severovzhodno sotesko", vzhodno stezo, ki vodi na zeleni vrh itd.). Kugy je veliko pisal. Njegova proza v nemškem jeziku, romantična po obliki in vsebini, je največji prispevek k spoznavanju Julijskih Alp. Pravi začetnik slovenskega alpinizma pa je bil Henrik Tuma (1858-1935). Tuma, ki je bil po usodi Kugyjev sodobnik, kar je nekoliko zameglilo njegovo pomembno delo raziskovanja in študija toponomastike v vzhodnih Julijcih, je leta 1886 v samoti preplezal severno steno Mojstrovke in nadaljeval svoja zahtevna samotna raziskovanja še dolga leta; leta 1910 je odprl »slovensko stezo« na Triglav.