Pomemben prispevek k poznavanju Julijcev je na začetku 20. stoletja ponudil Gstirner, ki je po dolgih letih inšpekcij izdal monografijo v reviji kluba DOAV (avstrijsko-nemški alpski klub) in tako uredil kartografijo, toponime in zgodovino dotedanjih vzponov. Omeniti velja še avstrijskega inženirja Ferdinanda Horna. Med najpomembnejšimi stezami, ki jih je odprl, je steza na severozahodni steni Jalovca (1909) in na zahodni steni Špika nad Policami (1911). Posebne omembe je vreden Carlo Chersi, sin sodnika, ki je dokončal klasične študije in postal odvetnik. Za alpinizem se je začel zanimati, ko je bil star približno dvajset let, saj so ga očarali sugestivni razgledi, ki jih nudijo gore. Leta 1909 je bil sprejet v Alpsko združenje Julijcev (Alpina delle Giulie) s študenti univerzitetnega oddelka in se je takoj izkazal po veliki vnemi in po opisih svojih vzponov. Leta 1912 so ga imenovali v Direkcijo združenja. Zadolžen je bil za izdajanje revije "Alpi Giulie", ki jo je upravljal z velikim navdušenjem. Leta 1921 je Chersi postal predsednik združenja in na tem položaju ostal celih 39 let. Pod njegovim vodstvom so opravili veliko pomembnih del. Združenje, ki leta 1921 ni imelo niti ene koče, je do leta 1939 zgradilo 12 kolib in odprlo mrežo stez od vrha Cuel della Barretta do Triglava. Njegovo delo je bilo res nezamenljivo tudi po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba oživeti dejavnost združenja, ki je ugasnila med vojnim obdobjem. Med prvo svetovno vojno so predvsem Avstrijci opravili veliko vzponov. Avstrijski kaplan Hans Klug je s Hansom Staglom odprl številne steze, med katerimi so najlepše klasične, srednje-težavne poti zahodnih Julijcev, na primer severni rob Visoke Bele Špice in severovzhodni rob Viša.