Na območju med Konjskim Špikom in vrhom Madrizze je mešan smrekov in macesnov gozd, v katerem so prisotne obsežne jase. Gozd, ki je nastal po opustitvi pašne dejavnosti, ima različno podobo na različnih predelih: na strani Konjskega špika, kjer je zemlja revnejša in polna drobirja, prevladujeta macesen in rušje, na rodovitnejših delih pa prevladuje smreka (mešana z macesnom in bukvijo), ki tvori sugestivni čisti smrekov gozd nedaleč od Sirarne Winkel.

Na višjih legah se gozd spušča proti pašnikom, kjer so po opustitvi pašne dejavnosti zrasle različne vrste grmov (vrba, zelena jelša, plazeči brin, rododendron), med katerimi so različne vrste borovnic. Te rastlinske združbe so prisotne tudi okoli jezera, tam pa med njimi rastejo tudi vrste, značilne za mokrišča (praprot, šotni mah, brkata zvončnica). Na območju med prelazom Nassfeld in sedlom Karnica je sprva prisotno gosto jelševje, ki se od jezera razvija do vznožja vrha Auernig in kaže na bogastvo površinskih voda. Na drugi strani prevladuje mešani smrekov in macesnov gozd, ki se spušča proti vznožju, kjer je prisotno rušje in drugo grmičevje.

Na nižjih legah (sirarna Auernig) je prisoten opuščen pašnik. Na dragocenost območja z rastlinskega vidika kaže prisotnost vulfenije (Wulfenia carinthiaca), endemične vrste, ki obstaja le na tem območju, na sosednjih območjih v Avstriji in v himalajskem pogorju. Wulfenia carinthiaca je najpomembnejša in najznamenitejša rastlinska vrsta tega območja, zato je postala simbol Karnijskih Alp. Ta rastlina, ki jo je leta 1779 odkril baron Franz Xaver von Wulfen, živi v ozkem pasu tega predela (približno 10 km²), ki je delno v Italiji in delno v Avstriji. Najzanimivejši podatek o tej vrsti zadeva njen izvor, ki naj bi segal v terciar, najverjetneje kot posledica migracije rodu azijskega porekla. Vrsta je namreč prisotna na gorah med bivšo Jugoslavijo in Albanijo, nekatere sorodne vrste pa so zabeležene na Himalaji in v Mali Aziji.

Z ekološkega vidika je vulfenija rastlina, ki ima najraje odprta alpska območja prehoda med gozdom in pašniki, kjer je stopnja vlage dovolj visoka. Zaradi omejenosti območja, na katerem je rastlina prisotna, in zaradi njene redkosti, je vrsto treba varovati in ščititi, da ne bi ogrozili njenega preživetja. Vključena je v seznam zavarovanih vrst v skladu z Deželnim zakonom 34/1981, za katere je prepovedano nabiranje in posedovanje.